Rokodelski center Lendava vabi v svet kreativnega kaosa – a tudi v prostor, kjer vladajo potrpežljivost, osredotočenost in ure predanega dela. Prav iz tega vzdušja nastajajo izdelki, ki presegajo svojo prvotno obliko. Velikonočni pirhi – takšni in drugačni, poslikani s starodavno tehniko batik, okrašeni z ličjem – to niso samo pisana jajca – so žive zgodbe, ki se predajajo iz roda v rod.

Znanje, ki se predaja iz generacije v generacijo

Za mizama v Rokodelskem centru Lendava sedita Doroteja in Marija, rokodelki, vsaka s svojo zgodbo o tem, kako ju je pot zanesla v svet voska in pisalk. Doroteja se je z batik tehniko barvanja prvič srečala, ko se je preselila v Dobrovnik. Njen spomin na tiste čase je še danes izjemno živ: »Soseda Juliška stoji za štedilnikom, na katerem se v majhni »laboški« segreva vosek, cela kuhinja diši po njem, ona pa doma narejeno pisalko namaka vanj in rise vzorce na jajca. Črte voska na jajcu so neenakomerne, debele, motivi okorni, zgodba prejšnjih generacij pa se vendarle prenaša na zanamce …«.

Marija pa je svoj stik z batikom našla prav preko Doroteje. Pred leti se je namreč skupina žensk, ki so se želele naučiti te umetnosti, zbrala v dobrovniški etnografski hiši, kjer jim je Doroteja predala svoje znanje. Od takrat Marija vsako leto pred veliko nočjo ustvarja pirhe v batiktehniki, čeprav priznava, da še raje izdeluje razne figure iz koruznega ličja in pirhe, okrašene z ličjem.

Potrpežljivost kot umetnost in izziv popolnosti

Izdelava večbarvnega pirha ne dopušča naglice. Čeprav bi kdo pomislil, da se napake pri risanju z voskom lahko skrijejo pod naslednjo plastjo barve, to ne drži – vsaka napačna poteza z voskom na lupini namreč ostane vidna. Obe rokodelki se strinjata, da je nanašanje voska najzahtevnejši del postopka. Doroteja pojasnjuje, da dandanes težimo k popolnosti narisanega motiva, zato je mirna roka ključna, medtem ko barvanje s sodobnimi barvami za pirhe ne predstavlja večjega izziva.

Celoten proces je izjemno dolgotrajen in poteka v več fazah. Kot opisuje Doroteja, je že sama priprava jajc, ki jih je treba izpihati, oprati in posušiti, časovno zahtevna. »Dvajset jajc narišem, jih pobarvam v rdeči barvi, naslednji dan je zopet na vrsti voskanje in potem barvanje v črni barvi,« opisuje svoj delovni ritem, pri katerem je veliko odvisno tudi od razpoloženja in navdiha.

Od tradicionalne »mačice« do pirhov iz ličja

Vzorci se ohranjajo preko raznih delavnic – ravne, nazobčane črte, vijuge, mačica, zajčje uho. Čeprav se med ljudmi prvotno poznavanje globoke simbolike teh motivov do danes ni ohranilo in simboli niso več v ospredju, ostaja njihova estetska in kulturna vrednost neprecenljiva. Marija pri ustvarjanju najraje posega po preprostih dobrovniških motivih, med katerimi ji je najljubša »mačica«. Doroteja pa tradicionalne motive, ohranjene z raznih delavnic, pogosto nadgradi v lastne kolekcije barvnih variacij in vsako leto poskusiustvariti kaj novega. Letos je za razstavo pripravila posebno kolekcijo stiliziranih tulipanov ter ti. »jedkane pirhe«, pri katerih namesto barv uporablja kis, ki razje naravno barvo jajčne lupine – tako nastajajo čisti »eko-pirhi«, ki so ji osebno najljubši.

Njuna predanost tej obrti se močno odraža tudi v številkah: letos je Marija ustvarila nekoliko manj pirhov kot lani – približno 50, Doroteja pa približno 280. Skupaj kar 330 pirhov. In številke še rastejo.

Marija pove, da raje ustvarja iz ličja, saj ji ta dopušča kreativno svobodo. Poudarja, da se iz ličja da narediti marsikaj, imeti moraš samo malo smisla in dosti potrpljenja. Tako je nastala tudi kolekcija pirhov iz ličja, z drobnimi detajli vrtnic, rožic in pentljic. Doroteja se nasmeje: »Ko Mari začne ustvarjati, ideje kar letijo in pridne roke ustvarjajo.« Izdelki, ki nastanejo, govorijo zase.

Prihodnost v mladih rokah

Znanje in ljubezen do dediščine rokodelki uspešno in vztrajno prenašata na mlajše generacije preko delavnic. Kljub hitremu tempu življenja mladi to umetnost sprejemajo z navdušenjem. Marija opaža, da otroci zelo radi sodelujejo. »Z veliko vnemo se lotijo krašenja. Zanimivo je, da nekateri strogo prerisujejo motive, medtem ko drugi takoj rišejo svoje vzorce,« dodaja Doroteja in z nasmehom pripomni, da se pri spoznavanju s pisalko včasih tudi opečejo z vročim voskom in potočijo kakšno solzico, a jim končni izdelek vedno nariše nasmeh na obraz ter ga s ponosom razkazujejo.

Morda je ravno to največji čar barvanja in ustvarjanja velikonočnih pirhov: v svetu, ki teče vse hitreje, nas prisilijo, da se ustavimo in si vzamemo čas.